Mar
5
Alergija na mleko
5.03.2010 | 8 komentarjev
V naši familji težav z alergijami nismo imeli. Ljudje z alergijami so se mi večinoma smilili, zame so bili kot bitja z drugega planeta … nisem se znala postaviti v kožo nekoga, ki je moral pri prehrani paziti. Pred enim letom pa se je začelo tudi pri meni. Srbeče pikice sem zamenjala za suho kožo in težave povezala s suhim zrakom v zaprtih ogrevanih prostorih. Kupila sem več različnih krem, losjonov in podobne navlake za telo ter ugotavljala, da imam “občutljivo” kožo ter da so vsi ti pripravki preveč “agresivni” za moje občutljivo telo.
Hecov je bilo konec, ko sem se sredi noči zbujala zaradi neznosnega srbenja. Nič ni pomagalo, spraskala sem se do krvi … Skoraj en mesec sem čakala na testiranje in v vmesnem času pogruntala, da gre za hrano. Pa tud tu ni šlo lahko, ker nisem takoj našla krivca. Spomnim se jutra, ko sem neprespana vse preklela in se tisti dan odrekla hrani. Pila sem edino vodo in kavo … seveda meni najljubšo … z mlekom 
Tako sem končno pogruntala, kaj mi je!
Sledilo je obdobje preizkušanja živil in vsakodnevna razočaranja, čemu vse se moram odpovedati … Mleko, jogurti, siri, pecivo, čokolada, to mi je bilo jasno. Kaj hudiča pa je v konzervirani tunini, pa šumečih in kontracepcijskih tabletah, salami, sokovih (ne v vseh), tudi filter čajih (ja, res, zaradi umetnih arom) … jah, sem preizkusila na lastni koži – dobesedno. Tud s pomočjo strička Googla mi je uspelo zbrskati marsikaj, največ na tujih spletnih straneh, pri nas je tema alergije na mleko rezervirana predvsem za malčke.
Ogromno je tudi zmešnjave okrog terminov laktozna intoleranca in alergija na mleko.
Moram povedati, da imam kar hudo obliko alergije, kot pravi radar sem. Zelo hitro ugotovim, ali mi živilo odgovarja ali ne, posledično lahko obveščam o kakovosti hrane (ali je “naravni sok” res naraven ali so ga tako samo poimenovali :) Reakcije seveda še imam, ker se pregrešim zavestno in se kdaj čemu ne morem upreti (res redko, pa še to v majhnih količinah) ali pa konzumiram v jedeh, kjer nisem pričakovala sestavin iz mleka.
Danes sem se precej navadila na drugačen način prehranjevanja, mi pa še vedno zadiši pica, čips, salamca, pa kakšnen dober namaz, zrezki v omaki, kremna juha … da ne omenjam peciva 
Ko enkrat pod prisilo prenehaš s tovrstno “packarijo” (kar je res, je res), vseeno ne moreš kar tako pozabiti okusa in užitka “junk fooda”. Tle so na bolšem tisti, ki tega niso nikoli poskusili in ne morejo vedeti, kaj zamujajo
Aaaaa, kaj me pa najbolj razjezi … pridem nekam na obisk in zavrnem čokoladni likerček, kava mi ne paše, ponuje sladkarije ne smem,, soka neznanega izvora ne bi poskusila, ker nimam dobrih izkušenj in rečem: “Samo vodo bi, hvala. Sej veš, alergija.” “Jah, samo vode pa že ne boš, lej, vsaj mal soka spij … tle pa res ne more biti nič mlečnega.” “Piše, da ima naravnim podobne arome in to je že znak za alarm, ker zelo verjetno vsebuje eno od sestavin pridobljeno iz mleka.” “Ah, dej no, sej samo en kozarec, to pa ja ni nič hudega.” Ja, pa je!!! Počasi ljudi navajam, da me nehajo tako pomilovalno gledat, ker mi gre res na jetra, da vedno razlagam, zakaj ne jem, pijem … Brez skrbi, doma vse nadoknadim z bolj primernimi živili. Najbolj bedasti so tisti: “A ti ne boš pa čisto nič, a si na dieti?” “Ja, sem, če že vprašaš. Reče se ji prisilna dieta. In potem se seveda začne 10 minutna debata o sodobnem svetu in stilu življenja, ki ima za posledico “epidemijo” alergij. Vsak pove primer nekoga, ki je nekaj fasal … in potem seveda še kup nasvetov h kateremu zdravilcu naj se obrnem. Zaenkrat so me prepričali le enkrat, tam pa so povedali, da je pri alergiji na hrano edina rešitev izogibanje živilu. Verjamem, sicer bi se tudi število bolnikov s celiakijo kmalu zmanjšalo in bi se razširil glas o uspešnem zdravljenju.
Pa da ne bom samo o minusih – našla sem tudi eno pozitivno stvar. Nikoli prej se nisem toliko ukvarjala s hrano, zdaj malo bolj pazim, kaj pojem in se izogibam preveč predelani hrani ter zaužijem več sadja in zelenjave.
Moje telo reagira s srbečimi izpuščaji, kar moti tudi estetsko, v prvi vrsti pa je zadeva občasno neznosna.
Nujno pa moram za konec izraziti nekaj poklonov tistim, ki zaradi alergij zares trpijo in doživljajo kej mnogo hujšega. Zato se klanjam:
- tistim, ki trpijo zaradi več vrst alergij hkrati (kombinacija mleko, soja in jajce npr., da ne omenjam tistih, ki imajo seznam prepovedanih živil daljši od mojega nakupovalnega seznama)
- otrokom, ki še ne razumejo, zakaj ne smejo jesti tistih lepih čokoladnih piškotov, ki jih hrustajo ostali otroci, ampak jim starši odpirajo zavitke “njihovih” piškotkov
- zaradi alergij dejansko lahko umrejo (poznam primer otroka, ki je zaradi alergije na arašide v nenehni smrtni nevarnosti – slabo uro ima časa, da poišče zdravniško pomoč, vsak delček smokija v zraku je lahko nevaren!!!)
- tistim, ki kupujejo živila brez glutena in zapravijo celo premoženje v specializiranih trgovinah oz. brskajo po policah oddelkov s posebno hrano
- … in še komu!!!
Feb
16
Lenoba …
16.02.2010 | Komentiraj
.. me daje. Kako naj se zbrcam in kaj naredim?
Enostavno pridejo dnevi, ko mi vse pade dol. Ko sem frej službe, si splaniram malo dodatnega študijskega dela. In takrat naredim najmanj. Pa ne, da bi se izležavala, ni časa.
Spet bom potrdila splošno znano ugotovitev: Največ naredimo, ko smo pod pritiskom. Ne velja, za vse vrste ljudi. Sem ena tistih, ki sem zanesljiva, odgovorna … ampak kolesje v glavi se začne premikat šele, ko je treba, nikoli prekmalu.
Feb
1
Konec ponedeljka
1.02.2010 | Tagano Dodaj nov zaznamek | Komentiraj
There is magic in every day life …
Tako se tolažim na koncu delovnega in napornega dne Optimistka po duši.
Jan
31
Kot majhen otrok
31.01.2010 | 1 komentar
Kaj me spravlja v dobro volje, me vznemirja in naredi moje življenje bolj razburljivo? Ena od teh stvari so večdnevni odhodi od doma. Sej sem hotela zapisati potovanja, pa sem se ustrašila, da bi me kdo takoj prepoznal kot eno hudo avanturistko. Nop, to nisem, čeprav sem si predstavljala, da nekoč to bom postala.
Rada potujem. V kraje, kjer še nisem bila, ni važno, ali gre za prestolnico ali manjši kraj. V družbi, sama sem šla samo enkrat (pozitivna izkušnja). Povprečno 2 – 3x letno, čas je zelo raznolik (od takih tri- ali štiridnevnih, vse do tritedenskega – ko še ni bilo službe hehe).
Moje finančne prioritete niso zastavljene tako, da bi veliko ali pogosto zapravljala za potovanja, če se pa prikaže priložnost, jo izkoristim. Amm, dlje od Evrope nisem prišla (OK, še Afrika, ker sem bila na Djerbi), ampak nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom.
In čez tri tedne se bom že vrnila (se bomo – ker nas gre več) iz Nemčije. Združila bom obisk dobre prijateljice z ogledi nekaj bližnjih mest in spoznavanjem kulture. Sej, vem, nič takšnega, jst pa že skačem od veselja. Videla bom mojo drago prijateljico, spoznala njeno boljšo polovico in skupaj bomo počeli stvari, v katerih zelo uživam.
In definitivno je čar takšnega potovanja v načrtovanju. Kaj vse bi si lahko ogledali, kaj bomo izbrali in na koncu, kaj se bo dejansko zgodilo. Veliko časa porabim za načrtovanje, kar seveda ne pomeni, da ne znam biti spontana.
Pred tremi leti sem šla za dva tedna na neko spopolnjevanje v jugovzhodni del Anglije. Kar nekaj mesecev pred odhodom sem vedala, kam grem, zato sem se pozanimala, česa ne smem zamuditi. Skupino na predavanjih smo sestavljali osebki iz različnih držav (večinoma evropskih), odrasli, s službami, nekateri že z družinami … ampak večina ni imela načrtov za izlete čez prosti vikend. Če se je le dalo, sem jaz še pozne popoldneve izkoristila za sprehod do kakšnega kotička mesta, o katerem sem brala v vodičih ali na spletu v mesecih pred odhodom. Enostavno mi je bilo žal zamuditi priložnosti, ki so se mi ponujale. In kmalu sem uspela navdušiti še ostale. Skupen izlet v Dover je bil čudovit, dogodivščine so nas zelo povezale, zato smo tudi večere začeli preživljati v pubih ali na organiziranah igrah …
Ahhh, malo sem zaplula … kar ni nič novega pri meni
Izleti, potovanja, ture in spoznavanje ljudi ob takih priložnostih so umik iz vsakdanje rutine, bogatijo moje življenje, razumevanje sveta in ljudi, vedno znova me očarajo in so pri meni ravno dovolj redki, da se jih vedno znova veselim kot majhen otrok Naj tako ostane.
Jan
30
Pa samo snežilo je
30.01.2010 | Komentiraj
Ne vem, če imam žilico za pisanje, tole so moji prvi poskusi. Moje misli so včasih neurejene, pojma nimam, kako mi bo uspelo take kolobocije izrazit in zapisat. Dolgo sem kolebala, če in zakaj naj pišem blog, zdaj sem se odločila.
Sebe in svoje misli bom morala ubesediti, kar ni tako lahko … in če se bo našel kakšen naključni bralec, mi lahko pomaga razumeti samo sebe ali preprosto napiše, da me nekam pošilja, ker tako kompliciram.
Obstaja še druga možnost: sploh ne bom težila o sebi in ne bo namenjeno pucanju in zračenju moje glave, temveč bom našla zanimivejše teme hehe.
Ali pa mi bo za blog zmanjkalo časa in bom še ena od mnogih, ki so začeli in kmalu odnehali.
Danes je za mano dan, ki ga ocenjujem kot zelo uspešen. Ne, nisem spreobrnila nobenega nevernika, tudi nisem zmagala na tekmi ali očarala občinstva s svojo točko … preprosto sem zadovoljna, ker sem uspela ostati zadovoljna sama s seboj, biti aktivna, početi stvari, ki me sproščajo in ker nimam slabe vesti, ker nisem naredila še tega .. in tega … Res me med tednom preveč preganja tisto breme nad mano, kaj vse bi še morala ali bi lahko naredila …OK, bom prestavila to razmišljanje na jutri.
Po dopoldanskem pospravljanju – sneg so odmetali drugi - sva se popoldne s prijateljico namesto na kavi dobili na križišču dveh cest in se peš odpravili po zasneženi cesti. Dve uri čvekanja (brez opravljanja 
) in snežne idile mi je nafilalo baterije. Dobre volje ni zmanjkalo in tega smo se nalezli vsi v naši hiši. “Odločili” smo se, da smo odrezani od sveta, da ne sprejemamo obiskov in da moramo kartati. Kot včasih, vsaj 15 let nazaj. Hehe, padla je še ideja za domačega kuhanca (kdaj drugič povem še kaj o učinkih apfelstrudla) in začelo se je. Od enke, osla, lažnivca, prašička … nič višje matematike (za mami je bila že enka izziv) samo en kup smeha. pa to, da smo se uspeli spet videti, ker se vseprevečkrat samo srečujemo. Današnji dan je zato velik uspeh. Vem, da si ostajamo blizu, da lahko računam svoje bližnje.
Sneg imam rada tako ali tako, ampak tole današnje sneženje mi je spet pokazalo, kdo in kaj je v življenju največ vredno, čeprav je samo zapisano na blogu. Ne znam vedno pokazat, kaj čutim – čisto možno je, da bom že čez 5 minut renčala – je pa dovolj, da to začutim. Ja, v jeziku ljubezni in naklonjenosti mi največ pomeni čas preživet z mojimi najljubšimi in če mi to kdo iskreno vrača … je življenje res super.
Čim več takšnih sobot želim tudi tebi!!! Ja, sebi tud še kakšno v 2010
